Pri odhodu pa sem prejel iz njega rok sveto knjigo, ki jo imamo še danes kot zaklad v svoji koči, knjigo blaženega, ki že tudi spi v Gospodu. Tukaj je torej bilo, ko je moje oko prvič in zadnjič gledalo v obličje pravičniku, in na tem mestu se nam utrjuje naša vera, ker se spominjamo njega, ki je živel in trpel za sveti evangelij. Tako je bilo, častiti brat, in svojim otrokom sem že stokrat in stokrat pripovedoval o pobožnem Trubarju, ki je bival pod mojo streho, najsi je ubožna in neznatna.