Ni še zvonilo devete, ko je stari Brentač že vedel za te nepremišljene besede. Jezil se ni, bila ga je sama sladkoba. Pred deseto mašo ‒ Polonica se je ravno ravnala v cerkev ‒ poklical je mene in njo v svojo izbo, tja, kamor je spravljal svoje spise in svoj denar.