Starega Brentača edini otrok sem bil in lahko rečem, da sem bil otroče, katerega so se veselili ljudje in angeli. Ko sem prejel prvo sveto obhajilo, prigovarjal je kaplan gospod mojemu očetu, naj bi me dal v šolo, češ: mPrav gotovo pride v škofovo hišo in mogoče je, da se spričo bistre glave še vzpne do škofa ljubljanskega, kar ni najzadnja in ne najslabša na svetu.l ‒ mKdo pa prevzemi moje lepo posestvo?l odgovoril je stari Brentač, min ali mislite, da bi mi v grobu dobro delo, če bi se drugi ljudje pasli ob mojih žuljih?l