Takrat pa je tam zunaj ‒ in vsi svetniki naj bodo zahvaljeni za to! ‒ svoje stopalo vtaknil v nastavljeni skobec, in ta ga je zgrabil s svojimi zobmi, da mu je kar vse zaškripalo v nogi. Zaklel je in zatulil kakor merjasec, če ga vlečejo na mesarski stol, da se mi je srce rahljalo od čistega veselja. Pa sem ležal na peči kakor kamen v dnu zelenega virija in ni besedice nisem zinil.