Otajalo se je tudi lice zbujeni zemlji, in že sili po sončnih mestih na dan ponižni prvi cvet, prav kakor bi ne mogel učakati prihajajoče. Ožive se z novo močjo vrelci, in po vseh melinah curlja iz ruše, prav kakor da umirajoča zima joče zadnjo solzo, katera se nekaj hipov pred smrtjo utrne tudi človeškemu očesu. Potok v dolu narašča in se zamolklo zveneč trga med skalovjem, da bobni in tesna dolina.