Ti goli hribi, kjer se ne dá malone nič več posekati, te peščene njive, kjer se pridela malo več, nego se je posejalo, in te slamnate strehe, pod katerimi se tako slabo spi in še slabše jé ‒ če jih imaš vsak dan, skoro si jih sit. Ali če moraš iz kraja in čez morje v neznane kraje, in še sam Bog ve, ali se še kdaj vrneš, tedaj so nam pa kaj vredne te peščene njive in te slamnate strehe! Pravim, težko se človek loči od doma in nič ni vredna ta pogorska zemlja, kjer živimo v, ali povem vam, za vso Ameriko je ne dam!