V tem prepričanju sem jo posebno hitro kuril po stezi navzgor proti Podlesju, pa ne rečem, da sem bil posebno potrt, ker sem lomil rebra Repnikovemu Tomažku. Čim bliže sem prihajal koči domači, tem bolj mi je zastajala peta. In ko sem stal na onem hribčku ‒ gospod že ve, ker je tam mimo že često hodil s svetim obhajilom ‒ od koder se vidi v Zalesje kakor tudi v Podlesje, minila me je malone vsa zadovoljnost in rajši bi bil imel, da ga nisem prečevljal, Repnikovega.