Samo na svojo kokoš misli in na drugega nič, in čim več jih ima, tem večji siromak je. Da se nas Bog usmili, tudi človeka se ‒ vsaj enkrat v življenju, časih tudi večkrat ‒ prime nekaj takega, kar se pomlad za pomladjo prijemlje divjega petelina, da ničesar ne vidi in ničesar ne sliši. Čemú bi tajil ‒ tudi mene se je bila prijela takšna bolezen, in saj veste, kakšen je konec.