Vedno še sva z gospodom zrla pódse v krajino, izginjajočo v večernem mraku. Na nebu se je utrinjala zvezda za zvezdo in večernica je migljala, kakor bi le nerada gledala skozi nebeško okno v globino, kjer se sveti mala, naša zemlja. Že so zaspale ptice po vejah in že je tu in tam zavriskala v gošči.