Ko pa je brusil, tedaj sva švignila dva ali tri korake naprej in napenjala oči, da bi čim prej ugledala pevca na temni veji. Priskakala vsa v potu svojega obraza ‒ in to v pravem pomenu te besede, ker se uprav pri petelinskem lovu prelije največ znoja ‒ do kraja gošče in tik naju se je v nočnem mraku prostirala ravnina, kjer so pred nekaj leti posekali drevje. Tu in tam je še stala hoja, stara z mahom obrasla hoja, in risje oči bi moral imeti človek, da bi v takem črnem vejevju ugledal črnega petelina.