Njemu vsaj se je dozdevalo tako in z roko je segel pod svoje breme ravno tja, kjer mu je prišla poprej gorkota do telesa. Posegel je v gorko mokrino, in kakor bi ga piknila strupena kača, odmaknil je roko: bila je zdaj rdeča in s krvjo bratovo oblita. Tedaj je vedel, da ga ne sme preobdati slabost, ker bi sicer ne mogel rešiti brata, če je bilo morda še kaj življenja v njem.