Pustil je oboje na mestu ter šel s čudnim bremenom na pot proti rojstni vasi. Stopal je hitro, strastno, znoj mu je lil po obrazu In težko je hropel pod strašno pezo. V luninem svitu se je vila steza pred njim kakor rumena nit in hipoma se mu je v bolečih dozdevalo, kakor bi stal vedno na enem in istem mestu, kakor bi se pot do vasi ne hotela krajšati.