Spominjal se je otroških svojih let, spominjal se predvsem gomile, ki mu je pokrivala gorko ljubeče materino srce, spominjal se je tudi starega očeta in bratov in sester, ki so ga danes z neskončnim ponosom gledali v spremstvu kneza in škofa. In vse te spomine obdajal mu je venec zelenih domačih gora in neznatna in med svetom nepoznana dolina zdela se mu te kakor raj, kjer bi v sreči in radosti neprestano lahko živel. V tistih časih ljubezen do domovine še ni imela toliko moči, kakor je ima zdaj v naših občutkih.