Zavel je hladen piš ter drevesom majal visoke vrhove. In šumenje vrhov in šumenje reke vsililo se mu je takoj v dušo ter vzbudilo ondi spomine na čase pretekle, spomine na sončnato domačo dolino. Spominjal se je otroških svojih let, spominjal se predvsem gomile, ki mu je pokrivala gorko ljubeče materino srce, spominjal se je tudi starega očeta in bratov in sester, ki so ga danes z neskončnim ponosom gledali v spremstvu kneza in škofa.