Jeremija je bil takoj zopet pri nji ter je zopet položil roko na zgubano njeno lice: »Tiho, mati! Če bi vas kdo naznanil grajskemu glavarju, uklenili bi vas v verige in umreti bi morali v temnicah na loškem gradu!« Tedaj je starka povzdignila svoj glas, da se je slišala njena beseda po celi izbi: »Gospod bi mi ne mogel dodeliti večje sreče, če bi se izpolnilo, kar si povedal.