Vsak je nosil bisago, v njej pa gnjat in pogačo, da sva bila obložena kot tovorna konjiča. Za pasom mi je tičal moj samokres ‒ samotne steze niso bile tiste dni nikjer varne in dosti izpridenih ljudi se je klatilo po njih ‒ pa je opasal sabljo, kakor so jo nosili koledniki, če so jezdarili od vasi do vasi. Dolga ta pot mi je še danes v živem spominu in tudi občutkov še nisem pozabil, ki so mi takrat navdajali srce.