Sedaj pišem prav spretno, čitam pa bolj slabo, ker so mi opešale oči, morda od rane, morda od štrapaca, ki sem ga prenašal v številnih bataljonih, pri katerih nas je vodil gospod Eugenius, vse slave vredni princ Savojski. Po preteku treh let mi je sporočil oče, da upa, da sem se že kaj prida naučil in da Visoko ne more več pogrešati dela, kakor ga sme in mora zahtevati gospodar od svojega prvorojenega sina. Prišel sem zopet domov in pričel delati na polju, v hlevu in kjer je bilo treba.