Bil je preoran in opustošen kakor njiva, če je udaril ob plohi čez njo. Ganiti se nisva mogla in niti glave nisva mogla dvigniti, le gledala sva drug drugega. Naposled se je kakor iz dalje tam zadaj za hribom začul onemogel glas: » ‒ gotovo si ti, ‒?«