Pristopil je k vsaki postelji, razgovarjal se je z najnižjim vojakom in tolažil ga je ob ležišču bolečin in trpljenja. Če so mu ranocelniki na tihem povedali, da je rana težka in da bo bolniku skoraj gotovo vzela življenje, je položil svojo roko ranjencu na čelo ter spregovoril: »!«, kar se pravi po naše, da se gospod princ Eugenius zahvaljuje za doprineseno delo. Tudi k meni je prišel, ali odgovarjati nisem mogel zaradi velike svoje slabosti.