Morda je vendarle hodila po stezi, katera je vodila k smrti, in to v najlepšem dnevu, ko ga ni bilo oblačka na božjem nebu in ko je sonce sijalo, kakor bi se hotelo smejati nad njo, ki je toliko trpela. Gospod je korakal ob njeni strani, govoril pa ni z njo ‒ kaj ji je tudi hotel govoriti, ko se je bila lepo spravila s svojim, ki je bil gospodar njenega življenja. Sredi pota, ko smo jo že zavili navzdol po klancu pod Poljanskimi vrati, je pričel gospod Falenič moliti svete litanije za umirajoče, kakor je bil tako zaukazal gospod Joannes Franciscus.