Zopet se je moral prvi oglasiti stari Frueberger, ki je silil v ospredje in se delal imenitnega, da se mi je studil kakor garjav pes, če skače v človeka. »Da pride sedaj izpraševanje s trpinčenjem, je čisto gotovo, ker se drugače o pošteni sodbi govoriti ne bi moglo!« ‒ tako je nergal ta Frueberger. »Če se malo podvizamo in če naš pomočnik tu za nami« ‒ tu se je starec ogledal po ‒ »svoje delo opravi, kakor se spodobi, še danes vse lahko končamo v božjem imenu.«