Pojasnil pa sem milemu gospodu, kako je prišla Schwarzkoblerja vnukinja v mojo hišo, vendar nisem omenil umora, za katerega je moj oče že dajal odgovor pred nebeško sodbo. Nekam skrčil se je drobni obrazek gospoda in prav skupaj so mu zlezle obrvi, ko je še vprašal: »Ni te torej privedla k meni ljubezen do nesrečne ženske, pač pa ljubezen do tvojih dveh kmetij, ki bi prišli v sramoto, če obsodimo Schwarzkoblerjevo?« Nehote sem zaječal: »Hudo je živeti pod tako sramoto!«