Tedaj se tudi pri kočah še niso prikazovali obrazi, tako da sem se lahko skril pred vsakim bitjem, ker je prišla nad hišo sramota, da sem moral gledati v zemljo in nikamor drugam. Ravnal sem se po besedah: »Če je komu volja, da hodi za mano, ta naj zataji samega sebe in svoj križ naj vzame nase in meni naj sledi! ‒ Matth. 16, 24.« In težak križ sem nosil na ramah, ko sem hodil proti mestu. Loka je bila še vedno v prazniku, ker so Škofjeločani uživali preveliko srečo, da so imeli v svoji sredi lice modrega in predobrega svojega novega gospodarja.