Četrtega avgusta, na dan sv. Guzmana, sem bil že toliko okreval, da sem na vse jutro, ko še ni bilo na potu ne človeka ne konja, odrinil proti Loki. Tedaj se tudi pri kočah še niso prikazovali obrazi, tako da sem se lahko skril pred vsakim bitjem, ker je prišla nad hišo sramota, da sem moral gledati v zemljo in nikamor drugam. Ravnal sem se po besedah: »Če je komu volja, da hodi za mano, ta naj zataji samega sebe in svoj križ naj vzame nase in meni naj sledi! ‒ Matth. 16, 24.« In težak križ sem nosil na ramah, ko sem hodil proti mestu.