Pri njegovem vstopu smo se vsi dvignili s stolov in gospod grajski protipisar je staremu gospodu imenoval tudi mene, za kar se pa ta ni zmenil. Sedel je na stol, ki je bil zanj pripravljen in na katerega ni upal sesti kdo drug, dvignil nekoliko Velika ošabnost gospoda Fruebergerja, tiste dni zlatarja in srebrninarja v Loki svojo lasuljo in si obrisal plešo, ker so ga bile stopnice spravile v pot. Nato si je nasul tobaka v nos, si dal prinesti nemške pijače ter se najprej z Wohlgemuetom prepiral, da mu je natočil premalo.