Tudi tedanji loški škof je živel v vednem pomanjkanju. Grajski glavar, grajski žitničar in še celo škofov lovski mojster ‒ vse, kar je služilo pri graščini, je vohalo od Loke do Vipave, kje bi se dobil človek, ki bi hotel gospodu škofu kaj posoditi. Ravno v tistih dneh se je po celem mestu govorilo, da išče dva tisoč nemških goldinarjev in da bi zanje zastavil dve lepi kmetiji na Visokem.