Ogovarjali so naju v najrazličnejših jezikih; ker pa nisva govorila ne španskega ne francoskega, nisva dajala odgovorov. Veliko jih je gledalo na tovornega konjiča in čutila sva, da je v teh pogledih tičala nevoščljivost. Posebno pešci so bili nadležni ter so poudarjali, da dva človeka ne potrebujeta treh konj in bi torej vsaj enega lahko odstopila, tako da bi časih tudi pošten pešec zlezel v sedlo ter se oddahnil.