Prva krasna kakor sonce, ravno vzhajajoče, druga pa izraz največje človeške podlosti! Ta prizor se mi vedno vsiljuje v spomin, kadar si predočujem tebe, dragi mi, in duševno tvojo plitvost in revščino! Ene stvari ne bodem nikdar umeti mogla, da je moji materi mogoče bilo pozabiti grofa, in to tebi na ljubo, ki si vendar tak kakor kopriva, rastoča za plotom!