Stopivšemu na hodnik zavel mi je nasproti hladni zrak in me v omenjenem sklepu, zbistrivši mi omotene možgane, še bolj utrdil. »To je edino prava pot, in lahkomišljeno je bilo, da si govoril kneginji, ki te ni mogla umeti, ker ravno ne umeje zakonov sedanjega stoletja!« V mislih sem odkorakal po koridoru, po mehki pletenini, ki je bila ondi razgrnjena.