In to je nekaj, gospod Lesovéj! Ali odkritosrčno vam rečem in na sveto telo našega Odrešenika vam prisegam, da sem še sto let rajši prikovana na ta mučni stol, da še sto let rajši zrem spomladi cvetove le iz dalje in da še sto let rada umiram tako počasi, kakor tega pol stoletja do zdaj, ko mi je časa kakor Prometeju nekdaj kljuval trenutek za trenutkom življenje z mene ‒ nego pa bi privolila, da bi kontesa prevzela gospodinjstvo na kmetski vaši Višavi. To vam rečem jaz, kneginja Teanska!