Obrnivši pa pogled po vitki, ponosni njeni podobi, otrpne mu takoj srčnost in v zavesti svoje nizkosti, v zavesti vsakdanjosti svoje ne upa se ni spregovoriti. Tedaj je omenjeni cvet padel iz njenih las ter se polagoma spustil po njeni obleki na mehko preprogo, na kateri je stala. Kontesa ni hotela ničesar opaziti, dasi je v svetlem steklu, iz katerega se ji je nasproti žaril njen obrazek, prav dobro videla, kam je drobni cvet izginil z mesta svojega.