Tik nje je sedel na stol, in že mu je hotelo srce prekipeti in že ji je hotel govoriti o nesrečni svoji ljubezni! Obrnivši pa pogled po vitki, ponosni njeni podobi, otrpne mu takoj srčnost in v zavesti svoje nizkosti, v zavesti vsakdanjosti svoje ne upa se ni spregovoriti. Tedaj je omenjeni cvet padel iz njenih las ter se polagoma spustil po njeni obleki na mehko preprogo, na kateri je stala.