V mislih se je bavil s smrtjo očetovo, z očetovo oporoko in s smrtjo in večkrat je deklamoval v duhu znani Hamletov samogovor, v katerem se tako ostro obsoja samega sebe! Dobro mu je del moralični srd, h kateremu se je silil, silil, da bi prikril resnico sam sebi! Hlinil je moralično razburjenost, ali vse to je povzročil ‒ rožnati obraz ponosne, mrzle ženske, ki je kraljevala v njegovem srcu od tistega dne, ko jo je prvič ugledal.