Potolažila bi bila rada otroka svojega; ali trda usoda ni ji hotela dodeliti tolažilnih besed, tako da ni vedela, kaj naj bi govorila njej, ki ji je nasproti v neskončnih mukah koprnela! Tam v sobi pa je klestil Kozica z debelo roko po klavirju in mladi svet je plesal in se smejal, kakor bi nebeška radost kraljevala pod to streho! ‒