Potem pa je sedla ter s suhimi očmi zrla v in občutila z vso grozno težo nesrečnega življenja nesrečne trenutke. Njej nasproti je sedela gospa, vila suhe roke in venomer točila bridke solze. Potolažila bi bila rada otroka svojega; ali trda usoda ni ji hotela dodeliti tolažilnih besed, tako da ni vedela, kaj naj bi govorila njej, ki ji je nasproti v neskončnih mukah koprnela!