Gledala je nekaj časa pri oknu v globoko ravan in premišljevala. »Tisto zimo,« oglasila se je zopet, »zahajal je v našo družbo mlad človek, skoraj še otrok in v letih, ko se še ničesar ne ve o resnosti življenja. Sin je bil gospodarja na Nižavi; rdečih, cvetočih lic je bil in v našo družbo je prišel kakor list s pogorske trepetlike, če ga je sapa zanesla v gosposki, po francoski šegi ostrižen vrt!