Na mah je ukrotila konja, ki je razljučen grizel železo ter otresal ponosno glavo, da so pene letele naokrog. Z belo ročico ga je potrepala po svetlem vratu in spregovorila nekaj nemških besed konju svojemu v hvalo. Potem šele je dvignila ošabni obraz, z nepopisnim zaničevanjem opazovala nekaj časa osedlanega starega konja in kupe gnoja, ki so pred hlevi od nekdaj kužili višavsko ozračje.