Tisto jutro, ko je in škof zapustil Nižavo, bilo je tudi na višavskem dvorišču več življenja nego li navadne dni. Iz hleva sta bila hlapca izvlekla starega, koščenega konja, ki je do zdaj vlačil plug in brano po graščinskih njivah ali pa vozil butarice in hlode po gozdnih, blatnih potih. Malokdaj je užil kaj ovsa, zato so štrlele kosti z njega, kakor štrli ostro kamenje z neplodnega Krasa.