In strašne sem gledal razvaline, podrtine, in bodeče trnje je poganjalo med njimi! Spomnil sem se tedaj, kako bi mi bila lahko spremenila ta ženska življenje v cvetoči vrt, in umirajoče srce je še vzkipelo in se zgrudilo v grob ‒ brez odpuščanja! Večni Bog pa naj sodi med nama, kadar bova stala pred prestolom njegovim!