Rahlo mu dene mehko, belo svojo ročico na glavo, rekoč: », mi v obraz ‒ in povej mi, da me ljubiš!« In zardela je kakor mlad cvet spomladi. Po njem pa se razburijo vsi občutki in pozabljen je svet okrog njega, pozabljen in vtopljen v večno temo, iz katere se mu svita le njena krasna podoba.