In misel mi prešine tedaj goreče možgane, misel, ki mi je tako rahlo objela koprneče srce in, vgnezdivši se v nje, hladila mi skelečo rano. Bog te varuj, dragi moj, strašnih tistih trenutkov bodočnosti, v katerih nesrečnem črvu skoraj ne ostaja drugega kakor s svojo roko vreči od sebe to uboštvo, ki ga imenujemo življenje. In že sem bil vzel slovo od sveta, kar mi je stopila pred dušo tvoja podoba,.