Naposled sem padel na zemljo in pri tej priči z vročim čelom dotaknil se mrzle dvocevne puške, katera mi je bila poprej odpadla. In misel mi prešine tedaj goreče možgane, misel, ki mi je tako rahlo objela koprneče srce in, vgnezdivši se v nje, hladila mi skelečo rano. Bog te varuj, dragi moj, strašnih tistih trenutkov bodočnosti, v katerih nesrečnem črvu skoraj ne ostaja drugega kakor s svojo roko vreči od sebe to uboštvo, ki ga imenujemo življenje.