Potil se je in z modrim robcem neprestano oral po tolstem svojem obrazu. Tik njega je slonel sin, notar, ter se ‒ posebno od tedaj, ko je prišla konte sa očividno nekoliko sramoval družbe neokretnega očeta, ki je venomer stokal, tožil o vročini in o dolgem času. »Kaj vraga spomnil se je ta, da me je posadil tu sém na sončno vročino, da se pečem kakor ovca na drogu!« togoti se stari.