Če je zjutraj svojo ženico spremljal v cerkev, obstajali so meščanje, pravili si na uho njegovo ime ter občudovali viteza, ki se je tako po robu postavil ošabnemu plemenitaštvu.
Plemiči so se še vedno ostro ozirali za njim, a ne več tako srpo kakor poprej. Radi so priznali, da je mlada ženica v resnici prekrasna in da se ni čuditi, če je premotila srce zaljubljenemu vitezu.