In sam je pil najprej in napeti samokres si je pritisnil k junaškim ustom in vino v dušku izpil iz dolge cevke, ne da bi se mu bila za trenutek potresla roka, dasi je že nosil železje, ko smo mi vsi še v zibeli sesali mleko! Za njim pa smo pritiskali vsi drugi nalite samokrese k ustom, in tako mi nebeške Trojice, prisegam vama, da je ni boljše ne lepše pijače, nego vino piti takisto na robu med življenjem in grobom! Na eni strani gledaš v rumeno obsijano dolino življenja, na drugi stani pa se ti odpira hladni in mokri prepad smrti: ali v sredi med življenjem in smrtjo šumlja vrelec, pri katerem piješ in piješ!