Verujta mi, da bi nam bil dal opraviti, da ga nismo pri pijanem zajeli kot polha v duplu in da mu nismo s strelom razbili rame. Morda sedaj ravno umira kje za zelenim grmom in jaz mu ničesar drugega ne želim, nego da bi prav težko umiral in umrl.«
»Isto želim mu tudi jaz,« kričal je Aricaga, »ker mu še nisem oprostil besed, s katerimi me je opsoval tisti dan, ko je tebi palec odsekal.«