Da, za tisti trenutek rešila je hladnokrvnost deželnega glavarja prvega ministra ter slavo turjaške hiše. Engelbreht opazil je takoj, da je odpadlo mogočnemu bratu krmilo iz rok, in opazil je tudi, kako se visoka igra igra. Ni ga zapustila duševna bistrost kakor ubogega Vajkarda, ki je s potnim obrazom tičal na konju, da se je bilo bati, da hoče sedaj in sedaj omedleti.