Dvorniki so se spodobno zasmejali. Velikega gospoda dovtip zdel se jim je preizvrsten in tudi so se radi smejali na račun imenitnega, a tedaj - ko je Vajkard še vedno imel v svoji roki celo moč in veljavo - še nikomur groznega veljaka. Nekoliko let pozneje ne bil bi se pač upal nikdo smejati se dovtipu, namenjenemu proti knezu Lobkovicu, ki je bil tedaj s svojo bistrostjo izrinil Vajkarda iz cesarjeve milosti ter ga poslal v pregnanstvo v ravno tisto belo Ljubljano, ki je tedanje dni gledala najvišjo srečo in slavo onih, kateri so tedaj zastopali kruto in oholo turjaško pokolenje.