»Pomirite svojega duha, gospod glavar,« odgovoril je Leopoldus, »saj toliko imate vendar v shrambah turjaških, da se bodemo opoludne najedli mi in naši konji. In če ne, bodemo lakot trpeli! Imel bodem vsaj priliko opazovati, kako bo raztezaval naš Lobkovic svoj obraz, ko je vendar tako nerad lačen in ki jé za dva in tri, če sedi pri polni mizi!«