»Sedaj na, ekscelenca!« Bil je prav dobre volje, in Volku Engelbrehtu bila so odprta nebesa, da je gledal v deveto nebo.
»Veličestvo!« viknil je ter se v sedlu tako globoko priklonil, da je s svojim obrazom zadel skoraj ob konjevo grivo, »predrznem se še enkrat odsvetovati od tega pota!